Spomnimo se le legende o Faetonu iz Ovidijevih Metamorfoz. Faeton, sin sončnega boga Helija, ki je očetu ukradel sončni voz, vendar so mu konji ušli iz vajeti in je skoraj zažgal Zemljo.

Razjarjeni Zevs ga je pokončal s strelo in njegovo truplo je končalo v reki. Faetonova mati in hči sta tako dolgo žalovali in jokali za njim, da sta se spremenili v drevesi. Vendar, tudi kot drevesi nista nehali jokati in njune solze so se v reki spremenile v jantar.

Rimski pisatelj Plinij je bil prvi znanstvenik, ki se je odločil dokazati, da je jantar smola dreves. Posebno pozornost je posvečal vonju smole in dimnemu ognju, ki je nastal ob gorenju jantarja. Poudarjal je tudi, da se v naravnem, prozornem jantarju, pogosto lahko vidi koščke rastlin in žuželk.

Kasneje so nemški znanstveniki skušali izpodbijati to hipotezo. Tako je na primer znan znanstvenik Georg Agrikola (16. stoletje) dokazoval, da jantar nastaja pod površjem zemlje iz tekočih bituminoznih materialov, ki se ob prodoru na površje strdijo. V začetku 17. stoletja so postavili hipotezo, da jantar nastane ob stiku zemeljskega plina in anoorganskih kislin.

V starodavni Rusiji so jantar dobro poznali. Imenovali so ga mitološki kamen in mu pripisovali čarobno moč. Lomonosov v svojih delih »Prve osnove gorske znanosti« (1742) in »Beseda o nastanku zemeljskih kovin« (1757) poudarja nove argumente za naravni izvor jantarja.

Danes je znano, da je baltski jantar (mednarodni minerološki izraz: succinitum) strjena smola dreves, predvsem iglavcev, ki so rastla na področju Skandinavskega polotoka (današnje območje Baltskega morja). Pred približno 45 - 40 milijonov leti je prišlo v teh koncih do pomembne otoplitve in ovlažitve ozračja, zaradi katere so drevesa posledično proizvajala več smole. Smola je oksidirala kisik iz zraka, debla so prekrila z debelo rjavo plastjo in na ta način so se shranila v prsti gozda. Reke in potoki so iz zemlje sprali strnjene kamne in jih odnesli v antično morje, ki se je raztezalo na področju današnjega polotoka Kaliningrad. Tako sta nastalo največje najdišče jantarja na svetu: Primorskojie ali Jantarnoje.

Prva stvar, ki jo opazimo, ko imamo pred seboj kos neobdelanega jantarja, je raznolikost njegovih oblik. Razloge za takšno raznolikost, nam je pomagal vsaj nekoliko odkriti znanstvenik S. S. Savkevich. Oblika delca jantarja je odvisna od mesta pojavitve smole. Smola se lahko pojavi znotraj ali na površini lubja poškodovanega drevesa. Pri velikem izločanju nastajajo oblike kapljic, ledenih sveč ali solz.

Intenzivnost barve, prosojnost ali motnost je verjetno odvisna od velikosti in količine mikroskopsko majhnih luknjic, ki so v vsakem kamnu. Če majhne luknjice zavzemajo več kot polovico minerala, postane moten, bel. Narava je obdarila jantar z neverjetno raznolikostjo barv. Tako rumena kot rdeča spominjata na na plamen in med. Obstaja tudi jantar presenetljivo lepe modre in zelene barve.